Velika premija 1955–1991

25. 6.–30. 9. 1993

Galerija Cankarjevega doma

David Salle, Canfield Hatfield 5, 1990, mešane tehnike in barvna akvatinta; prejemnik velike premije, 19. mednarodni grafični bienale, Ljubljana, 1991. Velika premija 1955-1991, spremljevalna razstava, 20. mednarodni grafični bienale, Ljubljana, 1993.

Manjše pregledne razstave prejemnikov velikih premij od začetka bienala do zadnjega po vrsti so postale stalnica ob jubilejnih številkah. Organizatorji 20. grafičnega bienala so na ogled postavili obsežno razstavo, ki je vsebovala 118 grafičnih listov iz različnih časovnih obdobij in v bogatem obsegu grafičnih izvedb. Večina umetnikov je bila predstavljena s sedmimi deli. Razstava je ponudila pregled razvoja grafične umetnosti skozi tri desetletja. Svoja dela so predstavili umetniki: Armin Landeck (1955), Henri-Georges Adam (1957), Pierre Soulages (1959), Yozo Hamaguchi (1961), Robert Rauschenberg (1963), Victor Vasarely (1965), Antoni Tàpies (1967), Janez Bernik (1969), Kosuke Kimura (1971), Miroslav Šutej (1973), Akira Matsumoto (1975), Tetsuya Noda (1977), Adriena Šimotová (1979), Jiří Anderle (1981), Eduardo Paolozzi (velika častna nagrada, 1983), Susan Rothenberg (1985), Dan Allison (1987), Haydeé Landing Gordon (1989), David Salle (1991).

V sklopu retrospektivne razstave so bila na ogled tudi dela Davida Salleja, prejemnika velike premije 19. mednarodnega grafičnega bienala. Ameriški umetnik David Salle je postal uspešen v eklektičnem postmodernističnem vzdušju osemdesetih let 20. stoletja, takrat ga je ameriška umetniška kritika tudi favorizirala. Za njegovo ustvarjanje je bil značilen dialog s preteklo umetnostjo s pomočjo fotografije in motivov potrošništva (predvsem ženskega lika kot metafore ponudbe in povpraševanja). Dela ne govorijo več o umetnikovem videnju, pač pa so platforma podob, selekcija, kompilacija, referenca za preteklost ali prihodnost. Umetnik kombinira vse: elemente, tehnike, stile, formalne pristope, podobe iz vseh možnih imaginativnih izvorov. V svojih zgoščenih, barvitih, pogosto brutalnih podobah ustvarja načrtovane paradokse.