Exit Frame Collective, Alicia Knock, Selom Koffi Kudjie, Inga Lāce, Beya Othmani in Patrick Nii Okanta, ki so se kot kuratorji pridružili umetniškemu vodji tokratnega bienala Ibrahimu Mahami, so bili povabljeni k odzivu na temo bienala. Ta kompleksni svet kuratorskih entitet si je bienale zamislil kot praznino in prostor potenciala ter hkrati kot ekosistem prijateljstev in solidarnosti ter razkrite zgodovine uporov, osvoboditve in transnacionalnih odnosov onkraj okvira središče–periferija, ki vsebuje možnost pretvorbe praznine v darove kozmosa. V tem kontekstu praznina zadostuje kot egalitaren okvir, iz katerega vzniknejo mnogoterosti, medtem ko hkrati deluje kot prizorišče umetniške nedoločenosti v duhu vključenosti.
Kuratorsko smer je navdihnilo Mahamovo dolgoletno zanimanje za obete afirmativne in emancipacijske politike prvega predsednika Gane, panafriškega teoretika Kwameja Nkrumaha. Njegova poosamosvojitvena vizija je navdihnila ustvarjanje intelektualne, kulturne, znanstvene in ekonomske infrastrukture, ki je določala prvo gansko republiko med letoma 1960 in 1966. Ta vizija je bila izražena tudi v obliki sodelovanja med neuvrščenimi, ki je doseglo vrhunec v soustanovitvi gibanja neuvrščenih. Sodelovanje arhitektov, projektantov, statikov in urbanistov iz nekdanje Jugoslavije, Madžarske, Poljske, Nemške demokratične republike in drugih držav pri gradnji stavb ganskih institucij je bilo tipično za socialistične internacionalistične kooperativne modele v tem povojnem obdobju.
Iz praznine so prišli darovi kozmosa je ponudil razmislek o prepletenosti grajenih okolij, infrastrukture in materialov z modernimi zgodovinami protikolonialnega in protiimperialističnega boja, nacionalizma, internacionalizma in njihovih sodobnih odmevov. Bienale je s proučevanjem načinov, na katere je revolucionarni duh dobe po afroazijski osamosvojitvi prežemal grajene objekte, zasidral svojo raziskavo v ostanke tega etosa. Kakšne oblike življenja naseljujejo te infrastrukture danes? Kako lahko bienale ponudi plodna tla za razmišljanje o prihodnjih, preteklih in sedanjih odnosih med telesi in ozemlji, ki se posredujejo, preoblikujejo in/ali nadzorujejo prek arhitekturnih form? Lahko praznina, ki so jo ustvarili pretekli politični neuspehi, služi kot prst za gojenje različnih odnosov, osnovanih na solidarnosti, prijateljstvu in intimnosti? Ekološka dispozicija tega bienala je sprejela sintetične, virtualne, mehanične, biološke, diskurzivne in druge kontingentne oblike umetniških določitev.
Zgodovina Grafičnega bienala Ljubljana, ustanovljenega leta 1955 sredi hladne vojne, odseva podobnega internacionalističnega duha. Od začetka so bili vabljeni udeleženci iz neuvrščenih afriških in azijskih partnerskih držav, poleg umetnikov iz Sovjetske zveze in z Zahoda s posebnim poudarkom na prvih. Tako arhiv bienala služi kot dnevnik, ki razkriva sledi drugih pomembnih srečanj in delavnic na področju grafike in drugih medijev, kot je film. 35. grafični bienale Ljubljana je poskusil pokazati, kako so vizualna kultura in njena diseminacija ter obtok ustvarili prostore potencialnosti. Prostore, ki so presegali meje in omogočali mreže južne solidarnosti.
Glavni program je obsegal razstavo z deli, naročenimi za določen prostor, in to na več prizoriščih, vključujoč MGLC Grad Tivoli, Cukrarno in MGLC Švicarijo. Bienale je v program integriral tudi dve ljubljanski avtonomni coni, PLAC in Krater, ter delovni prostor umetniškega kolektiva Sreda v sredo (SVS).
Javni program z naslovom Agyina: svarilo modrecev, ki ga je kuriral Exit Frame Collective, je vseboval izbor izobraževalnih, relacijskih in efemernih situacij, kot so filmske projekcije, simpozij in razprave, performativna uprizoritev, glasbeni dogodki, vodeni ogledi razstav, praktične in diskurzivne delavnice ter kolesarske ture. V času bienala Iz praznine so prišli darovi kozmosa sta izšla razstavni katalog in zbornik esejev, ki ponuja kritičen vpogled in osvetlitev konceptualnega ozadja ter premislek o zapleteni naravi emancipatornega podtona tokratne izvedbe.
