Jubilejni 30. grafični bienale se je vrnil k ponovnemu premisleku o naravi grafičnih procesov, pokazal je, kako se umetniki dandanes odzivajo na sodobne komunikacijske procese in orodja. Bil je kompleksna prireditev, ki jo je sestavljalo več razstav in dogodkov.
Osrednja razstava Prekinitev je izpostavila nekatere vidike razvoja, ki ga je doživelo področje grafike v sodobnem času. Postopki tiskanja so se razširili in dotaknili številnih zvrsti sodobne likovne umetnosti. Medtem ko je nekaterim tradicionalnim medijem uspelo ohraniti pomen, s tem ko so se razvili in prilagodili, so drugi zastareli in utonili v pozabo. Spet za druge, novejše postopke, še zlasti digitalne prakse, se zdi, da so se po dolgem zorenju končno uveljavili kot legitimna orodja umetniškega izražanja. Osrednja razstava se je tako osredotočila na projekte, ki imajo svež, sodoben pristop do tradicionalnih metod, razvijajo uveljavljene postopke z novimi načini uporabe ali uporabljajo nove tehnologije tiska v umetniškem raziskovanju visoke kakovosti. V večini primerov uporabljene tehnike odsevajo in komentirajo razmere sveta, v katerem živimo: kako dandanes sprejemamo informacije, kako se sporazumevamo oziroma se poskušamo sporazumevati med sabo, kako (ne)razumemo svet(a). Vnovični premislek o grafiki kot obliki in vsebini je okrepil poligrafični teren in povezal delo umetnikov z vsega sveta.
Pomemben del osrednje razstave je bil site-specific projekt umetnika Charlesa Juhásza-Alvarada, ki ga je Deborah Cullen opisala kot tiho dramo. Na Jakopičevem sprehajališču v osrčju parka Tivoli je nagovarjal mimoidoče s 118 fotografijami na panojih. Podobe, ki so obdajale klopce, so se zrcalile ali rimale ter tako učinkovale kot zbor. Pri delu s Karen Albors, katere starši so slušno ovirani, je ustvaril vizualno sekvenco, ki se je razgrinjala pred gledalci med sprehajanjem po promenadi. Umetnikova sestra, pisateljica in prevajalka Emeshe Juhász-Mininberg je prispevala besedila, povezana z vsako od podob, ki so združena oblikovala pesem. Nanašala so se na podobe, vendar so hkrati tkala kadenco, ki je na poti spremljala gledalce. Slovensko različico in oblikovanje tega edinstvenega prepleta med slikami znakovne govorice in poetičnimi napisi je ustvarila Mina Fina, kar je pomenilo še eno partnerstvo, ki je poudarilo kontrapunkt jezikov ter obenem postavilo v ospredje prevod, naključje in izmenjavo. Projekt se je nanašal na univerzalne, skupne točke, kajti le tako je lahko izvabil čustveno dojemanje.
Poseben segment 30. grafičnega bienala je bil namenjen študentom Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani; v prireditev so bili vključeni s samostojno spremljevalno razstavo, ki je pokazala njihov pogled na grafični bienale. Ena od spremljevalnih razstav je imela naslov Odtisi +386 in je bila na ogled v Grafičnem kabinetu Kraljeve akademije lepih umetnosti San Fernando v Madridu (v sodelovanju z združenjem Hablar en Arte iz Madrida).
