Orakelj z besedami Chus Martínez: »Čudovita dogodivščina.«

Ob koncu leta 2025 je 36. grafični bienale Ljubljana pozdravil knjigo Orakelj: O domišljiji in svobodi, ki jo je umetniška vodja zadnjega bienala Chus Martínez obravnavala kot integralni del razstave same. V tem kratkem pogovoru je delila nekaj sklepnih misli o svoji izkušnji Grafičnega bienala Ljubljana.

Listanje po nedavno izdani knjigi nas prestavi nazaj na razstavo in hkrati potopi v eseje raziskovalk in mislic, ki vse ponujajo zanimiv vpogled v prihodnost demokracije. Kako se knjiga in razstava dopolnjujeta?

Knjiga, ki je izšla pri založbi Sternberg Press, je obsežna zbirka idej in umetniških del, predstavljenih prek slik in dnevnikov, ki sem jih pred razstavo pisala za revijo Mousse. Poleg tega sta v njej v prispevkih avtoric, kot so zgodovinarka Manca G. Renko, filozofinji Sadie Plant in Renata Salecl ter antropologinji Maja Petrović-Šteger in Svetlana Slapšak, podrobno obravnavani povezava in pomembnost umetnosti in kulture za regeneracijo demokracije.

Pri ustvarjanju Oraklja ste s številnimi umetniki sodelovali prvič, mnogi od njih pa so predstavili novonaročene umetniške projekte. Bilo je veliko neznank in zagotovo veliko zaupanja v celotnem procesu. Če se ozrete nazaj, kako bi opisali mesec priprav in trenutek, ko se je Orakelj končno sestavil?

Čudovita dogodivščina. Strukture našega sveta se sesedajo pod preveč gotovosti na napačnih mestih. Preveč se pritiska, da bi kulturo naredili »varno«, medtem ko politika in globalni dogodki ostajajo izjemno nevarni in nepredvidljivi. Ko si ljudje zaupajo, proces vodi občutek medsebojnega učenja, ki je običajno dobrodejen in zelo produktiven. Razstava ni namenjena zgolj »predstavitvi« del, temveč tudi ustvarjanju občutka odkritja, ki lahko zaneti radovednost in spodbudi nove načine razmišljanja strokovnjakov s področja umetnosti.

Kar več umetniških del, ustvarjenih za letošnji bienale, bo živelo naprej na drugih razstavah in se uveljavljalo v različnih kontekstih. Kje jih bomo lahko videli?

Dve v Madridu: samostojna razstava Juana Péreza Agirregoikoe War, Trade and Philanthropy je bila ravno na ogled v CA2M, samostojna razstava Yareme Malashchuk in Romana Khimeija Pedagogies of War, ki jo organizira TBA21, pa se bo marca odprla v Museu Nacional Thyssen-Bornemisza. Delo Gabi Dao je bilo izbrano za naslednji malteški bienale; delo Nicole L’ Huillier bo spomladi na ogled v prostorih Schering Stiftung v Berlinu; Gabriel Abrantes pa je bil povabljen k sodelovanju na pomembni skupinski razstavi, ki bo šele razkrita javnosti. Še več sledi. Na splošno pa delom uspeva najti svojo pot.

Od začetka svojega dela v Ljubljani ste poudarjali edinstveni položaj mesta in Bienala z njegovo sedemdesetletno tradicijo. Se je vaš pogled nanju spremenil v času, ko ste mesto in njegovo zgodovino spoznavali od znotraj?

Bolj kot to, da se je spremenil moj pogled, bi rekla, da sem oba še bolj vzljubila. Mesto in Bienale sta skupaj že skoraj celotno stoletje; medsebojno se napajata in skupaj prispevata k ustvarjanju edinstvene izkušnje za obiskovalce. Moram reči, da je bila ta izkušnja ena najbolj razveseljujočih v mojem življenju.

Avtorica intervjuja: Ajda Ana Kocutar.