Spremljevalni dogodek 33. grafičnega bienala Ljubljana: Avanti grafika! drugič

15. junij do 7. julij 2019, Galerija DLUL (Breg 22, Ljubljana)

Grafika gre naprej

William Ivins, prvi kustos na oddelku za grafiko Metropolitanskega muzeja v New Yorku, je v svoji knjigi Prints and Visual Communication zapisal: »Iz praktičnih razlogov so danes prenehale obstajati klasična gravura, mezotinta in reproduktivna jedkanica … Kot medij, ki ima danes še kaj povedati, jedkanica, razen uporabe v fotografskih procesih, nima več moči.« To je zapisal leta 1953. Danes vsi vemo, da se je motil, saj je umetniška grafika, med drugim tudi jedkanica, doživela razcvet v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja in se od svojih preprostih začetkov do danes razširila v interdisciplinarni prostor, ki pokriva obsežen del postmodernih praks.

Grafika je medij, ki ga zaznamujejo izumi, inovativnost in tehnološki napredek. Obrtniki in umetniki so si vedno prizadevali, da bi olajšali svoje delo in uvedli nove procese, nova orodja in nove tehnike. Zgodovina grafike kaže, kako je grafika neverjetno prilagodljiva in  fleksibilna ter zmožna posredovati svoje ideje na različnih področjih. Od druge polovice 20. stoletja smo bili priča, kako se nove tehnologije hitro uporabljajo v umetniški grafiki, tradicionalne tehnike pa so predrugačene ali zamenjane z novimi. Grafika že dolgo ni več namenjena kabinetnemu pregledovanju, saj so dela, ki nastajajo danes, mnogo bolj kompleksna in razkrivajo inherentno delovanje grafike v javni sferi. Svet digitalne produkcije in komunikacije je neverjetno spremenil načine umetniškega snovanja, produkcije in diseminacije. Sodobna grafika lahko kombinira fizično dolgotrajne in naporne tehnike grafične obrti z novimi tehnologijami, ki jih med drugim prinašajo fotografija, oblikovanje, masovni mediji, računalniki in nanje vezana nova orodja.

Stara pravila in strukture grafične discipline so se prerazporedile ali pa se jih več ne upošteva; estetske meje so se na račun sprememb, pretoka in prekoračitev začele razkrajati. Danes se zdi, da je grafika vseprisotni medij, saj je odprla celo vrsto domen, ki so bile prej rezervirane za druge umetniške kategorije. Mnoga sodobna grafična dela odsevajo pluralistično naravo sodobne umetnosti današnjega časa.

Na razstavi Avanti grafika! drugič v galeriji DLUL šest avtorjev predstavlja svoja grafična raziskovanja. Vsak od njih drugače pristopa k mediju, ki mu služi kot posrednik idej, znanja ali razmišljanja.

Nevenko Arbanas imenujejo prva dama hrvaške grafike. V več kot štirideset letih ustvarjanja je ob eksperimentiranju z grafičnimi tehnikami in materiali svoje grafično znanje in spretnost razvila do vrhunskih grafičnih stvaritev. Ustvarja v jedkanici in akvatinti v kombinaciji z linorezom, kar kaže na njeno nagnjenost k eksperimentiranju. Posebno pozornost posveča izbiri papirja, rada pa ima tudi velike formate. V Galeriji DLUL se predstavlja z dvema monokromima grafikama monumentalnega formata iz leta 2012. Grafiki formalno nadaljujeta raziskovanje, ki se je začelo s serijo Listi. Da se je njeno raziskovanje usmerilo stran od prejšnjih bolj narativnih vsebin, kažejo naslovi grafik, ki jih poimenuje samo s črko in številkami. S tem nakazuje, da jo zanimajo drugačne vsebine, ki pa jih kombinira z vizualnimi elementi iz svojih starejših del. Linorez uporablja na šablonski način in ga odtiskuje čez podobo, izvedeno v tehnikah globokega tiska. S tem ustvari občutek tridimenzionalnosti, ki ga podpre še z umestitvijo v ambient razstavnega prostora. Nevenka Arbanas je v svojem obsežnem grafičnem opusu posebno pozornost posvetila tudi uporabi barve v grafiki. Barva nas nagovarja iz del v pesniško grafični mapi, ki je leta 2001 nastala pri založbi Edina ob sodelovanju umetnice in pesnika Toneta Pavčka.

Admir Ganić, umetnik mlajše generacije, ki se je šolal na sarajevski likovni akademiji, je grafik, ki predano ustvarja v tehnikah globokega tiska. Njegova dela so figuralna, naracija je vezana na tradicijo Bosne in Hercegovine, od koder prihaja. Predstavlja se z deli iz leta 2016 z naslovom Scenografija za sevdah. Izraz sevdah v bosanščini pomeni hrepenenje, ljubezensko strast, žalost, širše pa je povezan tudi s pojmom boleče ljubezni in hrepenenja po ljubezni. Ganićeve grafike v kombinaciji barvnih tehnik globokega tiska prikazujejo domačo bosansko pokrajino s tipično krajinsko ikonografijo, v katero umetnik simbolno vpleta ljubezensko-seksualno motiviko s podobo ženske, ki jezdi kačo, ali neveste, ki je kača, katere telo se vije skozi pokrajino. Grafike razkrivajo tehnično mojstrstvo v risbi in uporabi barve ter ljubezen do detajla. Skozi čustvena stanja, ki jih je najlažje izraziti prav skozi sevdah, ljudsko pesem, ki jo umetnik preko matrice prenaša na papir, se kaže umetnikova navezanost na domačo kulturo in nemara celo kanček domotožja.

Umetniški razvoj Sonje Vulpes je močno zaznamovala subkulturna pank scena in zinovska produkcija. Sonja Vulpes se izraža v glavnem z risbo, ki živi samostojno, v grafikah ali v tatujih.  V lanskem letu je pozornost pritegnil njen grafični cikel pod naslovom Memento Mori, izveden v tehnikah kolagrafije in monotipije. V galeriji DLUL se predstavlja s tremi kolagrafijami iz serije Slečena, ki v prvi plan postavlja golo žensko figuro. Prepoznamo jo po anatomiji, glave pa so tipizirane in delujejo kot nekakšni diabolični čustvenčki. Kolagrafija dopušča veliko eksperimentiranja in razmeroma gestualen pristop, možnost naklade pa je zelo omejena, saj se matrica hitro uniči. Več kot očitno je, da umetnice naklada ne zanima, pač pa kreativne možnosti, ki jih njeni risbi omogoča kolagrafski proces. Umetnica pravi, da jo grafika zanima, zaradi priprave matrice, ki zahteva konceptualnost, razmišljanje v naprej, saj slikovnih učinkov ni mogoče doseči neposredno, pač pa z uporabo različnih procesov in materialov, kot na primer pesek, lepilo ipd.

Makedonski umetnik Vlado Goreski se predstavlja z najnovejšimi deli iz dveh serij: Šamani in Katedrala. V seriji Šamani, v kateri v prvi plan postavlja nekakšne stilizirane maske, ki se kot duhovi izvijajo iz črne podlage, uporablja tradicionalno tehniko litografije, dopolnjeno s kombiniranimi tehnikami. Serija Katedrala, ki je popolnoma abstraktna in vizualno spominja  na fraktalne podobe, je izvedena v digitalnem tisku. Barva umetnika ne zanima; njegova grafika, ne glede na to, da uporablja digitalno tehnologijo, ostaja črno bela.

Sarajevska umetnica Renata Papišta razmišlja o grafiki v razširjenem polju. Tradicionalne grafične tehnike kombinira z novimi materiali, tehnologijami  in metodami. Išče poti ven iz tradicionalnega koncepta grafike in običajnih načinov predstavitve grafičnih odtisov, ustvarja instalacije in site specific postavitve, v zadnjem času tudi knjige umetnika.  Njena dela funkcionirajo na meji  grafike, fotografije in objekta. V izhodišču njenega snovanja sta najpogosteje risba in tradicionalna grafična tehnika pripravljeni za eksperiment. V svojem delu se osredotoča na vprašanja pretoka časa, preoblikovanje motivov in oblik v umetniškem delu ipd. Njeno delo iz cikla Refleksije, 2019 v kombiniranih tehnikah ima transformativni značaj, saj se prilagaja razstavnemu prostoru. Abstraktna podoba, tiskana na transparentno podlago za dodatne učinke, izkorišča osvetlitev. Refleksija dobi vsebinsko večpomenskost in časovno dimenzijo skozi sence na stenah.

Leona Zuodarja pri nas najbolj poznamo po njegovi zinovski produkciji in založništvu ter kot člana umetniške skupine Beli sladoled. Prvenstveno se izraža skozi risbo, ukvarja pa se tudi z  grafiko in slikarstvom. Za razstavo v galeriji DLUL je pripravil site specific postavitev v galerijski niši. Delo z naslovom I I I I I I I I I  je nastalo leta 2016. Gre za konceptualno delo,  ki ga sestavlja devet sitotiskov na platno z dodatkom rdeče krojaške niti. Na obojestransko potiskanem platnu je odtisnjena leta 1964 posneta fotografija Lucia Fontane pri njegovi intervenciji v slikarsko platno, čez to pa je Zuodar z rdečim sukancem  našil črte različnih dolžin in v različne smeri. Gre za svojevrstno umetnikovo refleksijo na slikarja Lucia Fontano in njegove akcije rezov v platno, na simbolni ravni pa delo lahko razumemo kot  avtorjev odnos do slikarstva in lastne produkcije. Leon Zuodar je znan po svoji specifični hitri, drobni črtni risbi, tako šive čez potiskano platno lahko razumemo tudi v tem kontekstu.

Razstava v galeriji DLUL utrjuje prepričanje o tem, da je sodobna grafična scena tako široka in pestra, kot si je le mogoče zamisliti. Na eni strani imamo umetnike, ki se trudijo širiti meje grafike preko novih tehnologij in obsega ali s kombiniranjem grafičnih procesov s kiparstvom, instalacijo, performansom in drugimi mediji, na drugi strani pa mnogi umetniki sodobne vsebine podajajo še vedno na bolj »tradicionalen« način. Vseskozi pa ostaja grafika stvar izbire takrat, ko želimo nekaj povedati na specifičen način. Naj zaključim z besedami Huhga Merilla[i], da je grafika po vsebini branik različic in ustvarjalnosti, blagoslovljen s skoraj neskončnimi variacijami.

Mag. Breda Škrjanec

[i] Hugh Merrill je v grafični skupnosti  mednarodno priznan ameriški umetnik. Piše članke o redefiniranju umetnosti, izobraževanja in grafike. O njej je predaval in poučeval na več kot 75 univerzah ter umetniških šolah po svetu.

***

Foto: Urška Boljkovac. Arhiv: MGLC.