Nič ne ohranja pravice do sanj in svobode bivanja tako kot umetnost

Ko se počasi bližamo koncu leta 2024, smo vse bližje tudi 36. grafičnemu bienalu Ljubljana, ki bo leta 2025 praznoval svojo sedemdeseto obletnico. Medtem ko odštevamo mesece do odprtja, se pogovarjamo s Chus Martínez, umetniško vodjo bienala, da bi bolje razumeli njeno pozicijo in dobili vpogled v miselni proces, ki oblikuje prihajajočo razstavo.

Kako pristopate k prihajajočemu ljubljanskemu bienalu?

Lotiti se razstave, kot je 36. grafični bienale Ljubljana, je težka naloga. Najprej je treba opraviti miselno delo. Začela sem si postavljati veliko vprašanj, za katera upam, da se bodo odrazila v razstavi pa tudi v ustvarjanju vzdušja pozitivne energije okoli dogodka. Kako preteklost bienala odraža njegovo prihodnost oziroma vpliva nanjo? Po čem se ta bienale tako zelo razlikuje od drugih? Kaj različne skupnosti pričakujejo od razstave? Bomo državljanom zmožni posredovati zelo nujen občutek zaupanja in upanja? Z zelo redkimi izjemami sem se odločila delati z umetniki, s katerimi doslej še nisem delala. V tem smislu sta delo in situacija nova za vse: umetnike, zame in za občinstvo. Zdi se mi, da to v meni vzbudi občutek radovednosti in me potisne iz območja udobja, ker predpostavlja tveganje, ki bi ga kultura in umetnost vedno morali predpostavljati: pomembnost stalnega zaupanja umetnikom in njihovemu delu, pogoj raziskovalnosti in odprtosti.

Katera vprašanja so vas v zadnjem času najbolj fascinirala?

Spraševala sem se, kako lahko umetnost prispeva k prenovi našega demokratičnega družbenega tkiva. In začela sem se zanimati za fantazijo. Fantazija se je v 19. stoletju močno uveljavila kot sila, ki je na novo osmislila folkloro in z njo povezane mite nacionalnih držav. V ospredje je stopila za oživitev ustne zgodovine in ponovno vpeljavo tradicije. Zato je ohranila sumljiv status, ki jo je izključil iz nadaljnjega razvoja v umetnosti in filozofiji, kakršnega je bila deležna fikcija. Ta specifična vrzel med fikcijo – visoko kulturo in fantazijo – popularno kulturo se je obdržala brez pretiranega truda, da bi revidirali ali rešili fantazijo zavoljo svobode in skupnega dobrega. Tako kot nekatere tehnologije v razvoju, recimo UI, če navedem najbolj očitno, tudi fantazija ni bila zelo prisotna v umetniškem diskurzu, ker se nam zdi, da nimamo dovolj nadzora nad njo. Šele zdaj lahko med številnimi umetniki po vsem svetu zaznamo rastoče zanimanje za to, da bi se vrnili k fantaziji kot zaveznici pri pridobivanju prepričljivosti v javni sferi in občutka karizme pri obravnavi temeljnih tem. Z umetniki bi rada raziskovala, kako fantazija nudi jezik za ukvarjanje z družbenim. To imam v mislih.

Ljubljano ste nekajkrat že obiskali. Kakšen je vaš vtis o mestu, kjer bo naslednje leto potekal bienale?

Skupnost, ki si je zmogla dati občutek relevantnosti tako prek poudarjanja pomembnosti narave v življenju kot prek umetnosti in kulture – pa tudi mode. Zame je bivanje v Ljubljani zelo navdihujoče. V Ljubljani vidim možnost, da se še vedno ustvarijo modeli sožitja znotraj mesta – ob vseh njegovih problemih in paradoksih; tu čutim močno voljo po zagotovitvi življenja z vrlinami, vrednotami za ljudi. To je bilo zelo otipljivo med mojimi obiski.

Ker se leto 2024 bliža koncu, nas zanima, kaj si želite za 36. grafični bienale Ljubljana in za mesece dela do njegovega odprtja.

Da bi zanimal številne različne skupnosti. Da se bomo tam lahko srečali neodvisno od osebnih zanimanj in okusov. Da bomo v bienalu prepoznali kraj, ki podpira in varuje javne interese in skupno dobro. Bienale s tako dolgo zgodovino je zaklad, v katerem ne more uživati vsaka skupnost. Ključna se mi zdi zmožnost, da vsakič, ko se odpre, najdemo veselje v umetnosti in kulturi. Da ga uporabimo kot priložnost za odkrivanje in navdih.

Ste plodovita pisateljica in nekdo, ki vnaprejšnje ideje stalno postavlja pred preizkušnjo. Katero predstavo bi bilo po vašem mnenju nujno treba izzvati?

Predstavo, da je umetnost le za peščico ali odmaknjena od življenja ljudi. Nasprotno. Nič ne ohranja pravice do sanj in svobode bivanja tako kot umetnost. Bodimo odkriti in jasni glede tega, kako umetnost dejansko prispeva k boljši družbi.