O neresni znanosti v resni umetnosti, okrogla miza; Rajko Muršič (od leve), Miha Horvat, Blaž Bajič, Alenka Pirman, 33. grafični bienale Ljubljana, 2019, spremljevalni dogodek v MGLC Švicariji.
Foto: Nejc Ketiš. Arhiv MGLC.
Okrogla miza v organizaciji Slovenskega etnološkega in antropološkega združenja KULA je potekala ob zaključku 33. grafičnega bienala Ljubljana Vice v lisice. Razpravljali so Alenka Pirman, Blaž Bajič, Rajko Muršič in Miha Horvat.
Vsaj na prvi pogled se zdi, da si etnografija in satira ne bi mogli biti bolj različni: prva teži k spoštljivemu opisovanju načinov življenja, razumevanju sveta s stališča »domačina«, si prizadeva proizvesti novo vednost itn., druga z bolj ali manj odkrito norčavostjo protestira proti posamezniku, skupini, navadi ali sistemu. Pa vendar lahko obe opredelimo kot načina opisovanja oziroma prikazovanja resničnosti in – še več – trdimo, da resnico obravnavanih pojavov najbolje zagrabita v momentih fikcije, inherentne še tako stvarnim opisom. Če se je v umetnosti zgodil etnografski obrat, pa se v etnografiji oziroma antropologiji kot taki ni zgodil satirični obrat. Postavlja se naivno vprašanje – zakaj? So razlogi epistemološke narave, sta etnografija in satira konceptualno nezdružljivi? Se je antropologija samoomejila iz etičnih razlogov? Ali etnografije satira ne zanima, jo po tihem zavrača zaradi njene implicitne politične drže? Obenem se postavlja še drugo naivno vprašanje – kaj, če sploh kaj, se lahko s satiro naučimo in kaj, če sploh kaj, lahko s satiro naredimo v svetu, za katerega se zdi, da je onkraj satire, ker je že satira samega sebe?