Režija Alexander Schindler, Felipe Meres, Ariana Dongus in Lizzy Ellbrück
DAN OČI vas popelje po več poteh vidnega zaznavanja.
Pod vodstvom Alexandra Schindlerja začnemo s konkretnim predmetom in njegovo dvodimenzionalno vizualno reprezentacijo. Potem skušamo ozavestiti nezavedne procese kinestetičnega zaznavanja. Ugotovimo, da je pri kognitivnih dejanjih vsak predmet, pa tudi njegova vizualna reprezentacija, v nenehnem gibanju. Nikoli ni nepremičen, ampak vedno prostorski in časoven. V interaktivnih trenutkih se posvečamo tako imenovanim podobam, temelječim na modelu. Te so posledica intenzivnih procesov pretvarjanja zelo podrobnih metričnih meritev prostorskih situacij. Ko se pojavijo na naših zaslonih, to kaže na možnost mnogoterih opažanj, ki imajo skoraj neskončen obseg in perspektive. Schindler sprašuje: lahko opustimo usmerjenost linearne perspektive, na katero smo se tako navadili? Lahko pojmujemo razširjen proces “poliskopije”, pomnožimo perspektive o predmetu v prostoru in ga prepoznamo kot kinetično zgrajen pojav? Na Schindlerjevi učni uri sledimo poti vidnega zaznavanja s pomočjo avdio vodiča. Udeležence prosimo, naj na DAN OČI prinesejo pametne telefone z mobilno internetno povezavo.
Na drugi učni uri DNEVA OČI se Felipe Meres osredotoča na vloge tridimenzionalnega skeniranja in hiper-realistične tehnologije slikovne obdelave pri dokumentiranju etnografskih zbirk v muzejih po Evropi in ZDA. Medtem ko antropologi in kuratorji poudarjajo koristi, ki bi jih lahko prinesel revolucionaren dostop do predmetov, ki ga te tehnologije zagotavljajo, pa vprašanje, kaj pomeni uporabljati take sekularne tehnologije pri etnografskih in obrednih predmetih, ostaja premalo raziskano. Proces tridimenzionalnega skeniranja etnografskih artefaktov neločljivo povezuje objekte z omrežjem, ki vključuje agente, ki niso pogosto povezani z muzeji, na primer akcijske igre z intenzivnimi grafičnimi prikazi, filmske uspešnice s kompleksnimi računalniškimi efekti, pa tudi tehnološka podjetja, ki razvijajo grafične kartice, programsko opremo za tridimenzionalno upodabljanje, algoritme in tehnologije za zajemanje slik, uporabljenih v procesu. Kakšni so učinki prisilnega vključevanja etnografskih artefaktov v takšno hiper-realistično mrežo računalniško ustvarjenih podob in v širši projekt, katerega cilj je ustvariti raven fotorealizma, ki doslej še ni bila dosežena, pri čemer je razlika med simulacijo in realnostjo pravzaprav nedoumljiva za človeško oko?
Na zadnji učni uri Ariana Dongus razpravlja o kodiranih pogledih senzorjev kamere od mestnega videonadzora do pametnih telefonov, in tem, kako so te milijarde podob sveta v dobi algoritmov in umetne inteligence postale dragocena surovina. Kritično bo raziskala evolucijo tehnik za identifikacijo in nadzor in spremljala nastajanje novih norm, ki povezujejo zgodovinski pojav biometričnega odvzema prstnih odtisov v kolonialni in industrijski dobi z današnjo vojno proti terorizmu. Sprašuje se, kako lahko oblikujemo kolektivno politično strategijo, ki se bo uprla objektivizaciji ljudi in njihovemu pretvarjanju v sumljive subjekte, razčlovečene in oropane avtonomnosti, zgodovine in inteligence. Predavanje-performans vabi udeležence, da vstopijo v večpolarno, vizualno pokrajino sledi predmetov, biometričnih aparatov, besedil in arhivskih podob, da bi si podrobneje ogledali ‘genealogijo obsedenosti’ z merjenjem razlik.
Več o Metaboličnem muzeju-univerzi lahko preberete tukaj: https://bienale.si/metabolicni-muzej-univerza/