Dogodek kot privilegirani medij na področju sodobne likovne umetnosti; Bojana Kunst, Renata Salecl, 29. grafični bienale, Ljubljana, 2011, simpozij v Moderni galeriji.
Foto: Jaka Babnik. Arhiv MGLC.
Mednarodni simpozij, ki ga je zasnovala Beti Žerovc, se je poskušal spoprijeti z dogodkovno usmerjenostjo likovnega področja in likovnih institucij ter se čim bolj celovito vprašati po tem, kaj pravzaprav pomeni takšen splošni trend spreminjanja narave delovanja likovnih institucij, ki so še pred nekaj desetletji predvsem mirno in tiho razstavljale »statično« likovno produkcijo na stenah in podstavkih. Zdi se, da je likovno področje v tem smislu povsem nereflektirana struktura, čeprav ima njegova dogodkovna produkcija zaradi velikega in še vedno naraščajočega števila institucij izredne razsežnosti. V tem kontekstu velja še izrecno poudariti, da umetnostne institucije v zadnjih desetletjih ne le hranijo in razstavljajo sodobno umetnost, temveč to (vključno s preostalim dogajanjem) tudi naročajo in producirajo. Ker so tako postale naročnik sodobne umetnosti podobnega tipa in razsežnosti, kot sta bila nekoč le še plemstvo in Cerkev, se zdi natančnejši razmislek o tem, kaj takšni procesi pomenijo, toliko bolj nujen. Na simpoziju je bilo zanimanje usmerjeno v to, kakšen govor in ikonografija tako nastajata in zakaj? Kakšne skupnosti tako nastajajo in zakaj. Kako se oboje vključuje v splošno delovanje družbe in se obnaša kot sodobni ideološki aparat?
Na njem je sodelovala pestra zasedba antropologov, filozofov, zgodovinarjev in umetnostnih zgodovinarjev: Luisa Accati, Beatrice von Bismarck, Thomas Fillitz, Dario Gamboni, Werner Hanak-Lettner, Nathalie Heinich, Bojana Kunst, Henrietta L. Moore, Robert Pfaller, Renata Salecl in Roger Sansi-Roca. Prispevki s simpozija so bili objavljeni v tematski številki časopisa za scenske umetnosti Maska.