Otvoritveni dnevi

Javni program Vice v lisice raziskuje performativne in diskurzivne izvedbe komedije in satire, tako zgodovinske kot sodobne, tako regionalne kot mednarodne. Nedavni razcvet stand up komedije mnogi pripisujejo vse večji polarizaciji in politični napetosti po vsem svetu. Stand up, ki je izvirno angloameriški žanr, ima danes mnogo izzivov – lahko je platforma za toksično moškost ali podaljšek evrocentrizma –, posledična indigenizacija pa ponuja nekaj zanimivejših primerov današnje umetnosti performansa. Satiro, komedijo in humor bomo raziskovali v vrsti pogovorov, ki bodo kot forum za proučevanje meja jezika, afekta in kritike.

• Koncert Augustina Maursa

Petek, 7. 6., 19.00, Švicarija (Park Tivoli)
Razglašenost: najljubše pesmi mojih sosedov, napadalcev in despotov, 2019
Nastopajo tudi: Igor Feketija, Leon Firšt in Peter Firšt.

Augustin Maurs je francoski glasbenik, ki združuje konceptualne, performativne in kolaborativne prakse, pri delu pa pogosto prestopi meje glasbe. Razglašenost je parodičen recital, temelječ na pesmih, ki so jih uporabljale, zlorabljale in si jih prisvajale vladajoče strukture ali pa so jih izvajali politični vodje. Predstava, ki se poigrava s pojmi konsonance in disonance, se ukvarja z glasbenimi povezavami med ljudskimi, populističnimi in totalitarističnimi silami. Avtor pesmi razume kot najdene predmete, postavljene v kabaretno predstavo, kjer je problematizirano že samo petje.

Blutrote Rosen (Nemčija, 1924)
Suliko (Gruzija/Sovjetska zveza)
Awaara Hoon (Indija, 1951)
Is that all there is (Amerika, 1969)
Mei Hua (Tajvan, 1976)
Meglio ‘na Canzone (Italija, 2009)
Blueberry Hill (Rusija, 2010)
Toita Sei? (Zimbabve, 2011)
Öňe, diňe öňe, jan Watanym Türkmenistan! (Turkmenistan, 2015)
Ikaw (Filipini, 2017)
Brother Louie (Severna Koreja, 2012)

• Stand up komedija
  Vodi Anja Wutej

Petek, 7. 6., 20.00, Švicarija (Park Tivoli)
Dragoș Cristian (angleščina)
Marina Orsag (hrvaščina)
Boštjan Gorenc – Pižama (slovenščina)

Boštjan Gorenc – Pižama je anglist, prevajalec, pisatelj, stand up komik in raper. Pravi, da je že od mladih nog zaljubljen v jezik, ki je tudi skupni imenovalec vsega, s čimer se ukvarja. Uveljavil se je kot prevajalec otroške in fantazijske literature, za prevod romana Dobra znamenja (Gaiman, Pratchett) je bil leta 2012 uvrščen na častno listo IBBY. S svojo besedno umetelnostjo in izvirnim, svežim in duhovitim pristopom navdušuje tudi v samostojni predstavi 50 odtenkov njive in knjižni uspešnici sLOLvenski klasiki 1. Gledališki improvizaciji se je zavezal že v študijskih letih, več let tekmoval v Impro ligi in postal redni moderator impro tekem. Nastopa z improvizacijsko skupino Improleptika in je eden najvidnejših predstavnikov stand up komedije pri nas.

Dragoș Cristian je romunski stand up komik, ki je svojo komično pot začel v Singapurju, trenutno pa živi v Berlinu. V predstavah se odvrača od znanih angloameriških območij in se posveča vzhodnoevropskim in azijskim kulturnim odtenkom.

Marina Orsag v predstavah obravnava kvirovsko identiteto, spol in druge vsakdanje teme, značilne za Balkan.

Anja Wutej se je v stand up komedijo podala zato, ker ji je bila lažje dostopna kot terapija. Ko je študirala pri Caroline Clifford, jo je povsem zasvojila.

• Sobotni zajtrk

Sobota, 8. 6., 11.00, Galerija ZVKDS
Ajdin Bašić v pogovoru z Brankom Đurićem – Đurom in predstavitev kultne bosanske satire Top lista nadrealista.

• Simpozij
  Moderirajo: Slavs and Tatars

Sobota, 8. 6., 16.00, Švicarija (Tivoli Park)

Vid Simoniti
Enakost in cinizem: satira v Martinu Krpanu, Top listi nadrealista in Boratu

Vid Simoniti je predavatelj filozofije na Univerzi v Liverpoolu, kjer vodi magistrski študij umetnosti, estetike in kulturnih ustanov. V svojem delu se osredotoča na sodobno estetiko, posebno na vprašanje, kako lahko umetnost sproži družbeno in politično spremembo.
Satira se običajno razume kot napad na hegemonski politični red. Toda nekatere satire smešijo vse enako: tako podrejene kot vladarje. To se lahko zdi cinično in kruto, a je natanko strategija, ki so jo določeni satiriki uporabljali za prikaz resnične cene političnega zatiranja.

Mohammad Salemy
Med tremi revolucijami: zapisi o zgodovini iranske politične satire (1900–1980) v dobi družbenih medijev

Mohammad Salemy (1965) je neodvisni kanadski umetnik, kritik in kustos, ki živi med Vancouvrom in Berlinom. Diplomiral je na Univerzi Emily Carr in magistriral iz kritičnih kuratorskih študij na Univerzi Britanske Kolumbije. Prispevke je objavljal v publikacijah e-flux, Flash Art, Third Rail, Brooklyn Rail, Ocula in Spike. Salemy je organizator centra Thew za raziskovanje in prakso. V predstavitvi se ob kratkem orisu zgodovine politične satire v Iranu med ustavno revolucijo leta 1905 in islamsko revolucijo leta 1979 posveča novim globalnim satiram v obliki kratkih besedil, tvitov in memov, temu, kako so uglašene s to zgodovino in česa so se te tri revolucije, prvi dve v sklopu politike v Iranu, zadnja pa v sklopu svetovnih medijskih tehnologij, naučile in česa se lahko naučijo druga od druge.

Arthur Fournier
Fuchsa [Fučka] se mi

Ekološka raziskava spletnih trgovskih sistemov, vključno z Walmartom in Amazonom, nakazuje, da so lahko šibki odmevi Walterja Benjamina, Edwarda Fuchsa, Honoréja Daumierja in Johna Heartfelda še vedno ujeti v jantarju medijev 20. stoletja, drobci preteklih radikalizmov pa spremenjeni v napise na majicah in »uokvirjena umetniška dela za vaš dom ali pisarno« v brezmejni dvorani ogledal virtualnega depoja digitalnega kapitalizma.

Emily Apter
Mikropolitika mema
Kako razumeti in udejanjati politični besednjak oblik komunikacije, ki jih uteleša 21. stoletje?

Emily Apter je profesorica francoščine in primerjalne književnosti na Univerzi v New Yorku in gostujoča profesorica na inštitutu Remarque na École Normale Supérieure. Napisala je več knjig, med drugim Unexceptional Politics: On Obstruction, Impasse, and the Impolitic (2018) in Against World Literature: On The Politics of Untranslatability (2013).

Metahaven
Spanec hodi po ulici

Kolektiv Metahaven se ukvarja s snemanjem filmov, pisanjem, oblikovanjem in instalacijami, konceptualno njegove člane druži zanimanje za poezijo, pripovedništvo, digitalne superstrukture in propagando. Njihovi filmi – The Sprawl (Propaganda about Propaganda) (2015), Information Skies (2016) in Hometown (2018) – so pogosto prikazani v sklopu imerzivnih instalacij, z oblikovalskim delom kolektiva pa jih druži estetska logika, ki se posveča pozornosti na površino, teksturo in inteligentno poenostavitev kompleksne logike in vizualnih oblik. Kolektiv veliko objavlja, med drugim je izdal deli Can Jokes Bring Down Governments (Strelka, 2014) in Uncorporate Identity (Lars Müller, 2009).
Aleksander Vvedenski (1904–1941) je bil pesnik iz Sankt Peterburga. Njegovo delo so povezovali z različnimi gibanji ruske avantgarde, vendar je bil njegov glavni prispevek intenziven osebni proces preseganja epistemskih koordinat konstitutivnega jezika. Bolj kot na oznako »šala« ali celo »absurdizem« se poezija Vvedenskega osredotoča na nevednost in po mnenju pesnika in prevajalca Eugena Ostashevskega na »negativno« in »apofatično« teologijo, ki namiguje na starejše (pravoslavne) izvore. Vvedenski se je preživljal z otroško poezijo, resna literarna dela pa so mu uradno prepovedali pisati. Vendar imajo njegove pesmi za otroke natanko enake tendence. Ena izmed teh pesmi, Uspavanka, se osredotoča na prizor, v katerem se spanje samo sprehaja po cesti. Vprašanje, ki ostaja, je, ali so protagonist tega prizora sanje ali pesem sama predstavlja sanje.

 

• Odprtje razstave: Alejandro Paz, Epikurjev vrt
  Nedelja, 9. 6., 11:00, Plečnikova hiša

Na razstavi nagrajenca se letos predstavlja Alejandro Paz, dobitnik velike nagrade na 32. grafičnem bienalu Ljubljana. Gvatemalski umetnik in arhitekt tokrat stopa v dialog z Epikurjevo filozofijo in Plečnikovim zasebnim vrtom, kjer je oživela njegova performativna intervencija Epikurjev vrt. Epikur je leta 306 pr. n. št. v Atenah osnoval šolo z imenom Vrt, saj je bila na enem od mestnih vrtov. Na vhodnih vratih je bilo po pričevanju med drugim zapisano, da je tu največje dobro užitek. Epikur je namreč učil, da mora srečno življenje temeljiti na doseganju užitka, tako čutnega kot intelektualnega, kar lahko dosežemo z ravnotežjem in zmernostjo. Menil je, da so duhovni užitki pomembnejši od telesnih, vendar ni sprejemal dvojnosti kot nasprotja obeh dinamik, ampak ju je presojal ob igri ravnovesja, v katerem druga drugo dopolnjujeta. Epikurjev vrt učenosti je bil v nasprotju s tradicionalno grško moralo odprt za vsakogar (tudi za ženske in sužnje) in je odseval pomen skupnosti in prijateljstva. Tudi Plečnikov vrt je bil prostor sožitja in iskanja užitka različnih ljudi, ki so verjeli, da je vrt prizorišče, kjer narava ustvarja spontano ravnovesje med fizičnim in etičnim.

Alejandro Paz je za izvedbo projekta izbral Plečnikovo hišo in vrt, da bi izrazil občudovanje njegove arhitekturne dediščine in poudaril pomen, ki ga v svojem delu tudi sam pripisuje naravi. Po njegovih besedah Plečnik v tem projektu postane tihi protagonist, ki s pomočjo svoje hiše, ateljeja in vrta ustvari idealno prizorišče začasnega sožitja. Paz je v procesu razmišljanja o svojem posegu v Plečnikovo domovanje opustil idejo o arhitekturni intervenciji in se odločil za performativni poseg, v katerem nastopa orkester, ki igra brez dirigenta, glasbeniki pa so razpršeni po celotnem vrtu in hiši.

S Pazovim preteklim umetniškim ustvarjanjem se lahko obiskovalec seznani v izboru njegovih videodel, v katerih je umetnik resignirani komentator usode gvatemalskih posameznikov v primežu korupcije, kriminala, izčrpanosti in brezizhodnosti.

 

***

Slavs and Tatars, Drob Gaba (Ha’mann), 2018; smola, jeklo; 160×60×50 cm. Z dovoljenjem umetnikov.