Vice v lisice

Osrednja razstava 33. grafičnega bienala

7. 6.–29. 9. 2019 · Več prizorišč

Kuratorji: Slavs and Tatars

Hinko Smrekar, Slovenska umetniška razstava, ok. 1910 © Narodna galerija, Ljubljana.

Komedija, ironija, kritika, protest – satira je v zgodovini prevzemala različne vloge, od oblike popularne filozofije do pikre kritike, od sproščujoče zabave do udarnega aktivizma. Danes, ko je v zahodni družbi na pohodu totalitaristična miselnost, smo znova priča razcvetu različnih oblik komedije. Razstava Vice v lisice zato glede na pretekle funkcije satire sproža razmislek o pojavnih oblikah tega žanra v sodobnem času. Je res, kot je trdil George Orwell, vsaka šala že majhna revolucija? Ali je nasprotno smeh zgolj ventil za sproščanje pritiskov in napetosti, ki bi sicer vodili v politični prevrat?

Kuratorji, umetniški kolektiv Slavs and Tatars, bodo o satiri razmišljali iz specifičnega zornega kota. Zanimalo jih bo namreč presečišče med satiro in grafiko, ki se ju je v zgodovini povezovalo s prepričanjem, da sta orodje demokratičnosti, da sta žanr oziroma medij, prek katerega v družbo pronica glas ljudstva. Bienale bo tako poskušal osvetliti, kako grafični jezik razumeti kot orodje prenašanja satirične vsebine oziroma kako grafika z uporabo ironije in smešenja spodbuja vznik te izrazito trdožive in aktualne oblike kritike. Če je dostopnost tiska na začetku 20. stoletja privedla do neslutenega razmaha satiričnega časopisja, pa so iz vizualne zasičenosti našega časa vzniknili novi estetski jeziki. Plodnost grafičnega se v digitalni dobi, ko množična komunikacija poteka predvsem prek družbenih medijev, kaže v obliki mema, protestnega plakata in podobnih virtualnih izrazov. Ta produkcija je pogosto označena za neokusno in slabo, vendar se njenemu upoštevanju ne moremo izogniti.

Marlie Mul, Cigareta se tukaj konča (nosečnica, ki kadi, otrok in prijateljica), 2012; digitalni tisk na svilo; 220×130 cm. Z dovoljenjem umetnice in galerije Croy Nielsen.
Honza Zamojski, Brez naslova (zbiranje), 2019; risba (narejena z uporabo karbonskega papirja); suhi pasteli na papirju, uokvirjena na MDF; 40×60 cm. Z dovoljenjem umetnika in galerije Drei, Köln.
Anna Uddenberg, Prsti, 2018; akrilna smola na steklenih vlaknih, polnilo v spreju, akrilna barva, UV-gel za nohte; žvale iz nerjavečega jekla; 104x20x20 cm (vsak). Z dovoljenjem umetnice in galerije Kraupa-Tuskany Zeidler, Berlin.

33. grafični bienale Ljubljana bo v skladu s svojo globalno usmeritvijo predstavil izbor umetnikov iz regije (Slovenija, Poljska, Ukrajina, Gruzija in Bolgarija) in tudi širše (Kitajska, Iran, Velika Britanija in ZDA), ki v sklopu svojih raznoterih praks uporabljajo samosvoje grafične jezike. Poleg zgodovinskega dela bo razstava predstavila tudi dela sodobnih umetnikov, založnikov, teoretikov, aktivistov, novomedijskih polemikov, stand up komikov in drugih.

 

»V nestabilnem času, ko vse podrobneje spremljamo pojave avtoritarnega nacionalizma, hujskaštva in ponovnega zapiranja fizičnih in mentalnih meja, Slavs and Tatars s skrbno izbranimi in številnimi novonastalimi deli izzivajo ustaljene kanone okusa, morale, družbenih norm in umetnosti.«
(Nevenka Šivavec, direktorica MGLC)

»Bodice, žela in trni imajo pomembno vlogo pri (nekdanjem) govorjenju o satiri. Ena od slovenskih besed za šalo, če je ta proti komu uperjena, je zbadljivka. Izhaja iz glagola zbosti. Zasledite jo lahko v križanki ali na nacionalnem radiu, na ulici pa tako staromodne besede ne boste več slišali. Med satiričnimi slovenskimi časopisi zgodnjega 20. stoletja so OsaBodeča nežaJež, Rogač in Kača. Še en, Kurent, nosi ime po ljudskem junaku, ki ima v roki ježevko, leseno palico, na vrhu ovito z ježevo kožo. Medtem ko je Pavliha, največji med njimi, dobil ime po še enem ljudskem junaku, se preostali imenujejo po živalih ali rastlinah, ki zbadajo, pikajo ali grizejo.«
(Slavs and Tatars)

Umetniki:

Hamja Ahsan, Združeno kraljestvo
Pablo Bronstein, Združeno kraljestvo
Dragoș Cristian, Nemčija
Cevdet Erek, Turčija
Arthur Fournier in Raphael Koenig, ZDA
Boštjan Gorenc – Pižama, Slovenija
Martine Gutierrez, ZDA
Flaka Haliti, Nemčija
Lawrence Abu Hamdan, Libanon
Stane Jagodič, Slovenija
Zhanna Kadyrova, Ukrajina
Dozie Kanu, Portugalska
Sachiko Kazama, Japonska
KRIWET (Ferdinand Kriwet), Nemčija
Ella Kruglyanskaya, ZDA
Tala Madani, ZDA
Augustin Maurs, Francija
Metahaven (Vinca Kruk in Daniel van der Velden), Nizozemska
Marlie Mul, Nemčija
Marina Orsag, Hrvaška
Woody De Othello, ZDA
Alenka Pirman in KULA, Slovenija
Amanda Ross-Ho, ZDA
Lin May Saeed, Nemčija
Mohammad Salemy, Kanada, Nemčija
Hinko Smrekar, Slovenija
Top lista nadrealista, Bosna in Hercegovina
Endre Tot, Nemčija
Anna Uddenberg, Nemčija
Martina Vacheva, Bolgarija, Francija
Pavlo Voytovich, Ukrajina
Nicole Wermers, Združeno kraljestvo
Anja Wutej, Slovenija, Nemčija
Giorgi Xaniashvili, Gruzija
XIYADIE, Kitajska
Honza Zamojski, Poljska

Prizorišča:

MGLC – Mednarodni grafični likovni center
MGLC – Švicarija
Narodna galerija
Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK)
Galerija Equrna
Galerija ZVKDS
Galerija ISIS
Projektni prostor DUM
DobraVaga

Razstavo bomo pospremili z zbornikom Crack Up – Crack Down (založba Mousse, september 2019), ki bo poleg predstavitve satiričnih in grafičnih praks vključeval tudi prispevke uveljavljenih strokovnjakov ter akademikov in tako bralca vpeljal in vodil skozi obravnavano tematiko.


Vodič po bienalu Vice v lisice

Vodič

Na tej povezavi (.pdf, 27MB) si lahko ogledate Vodič po razstavah in dogodkih 33. grafičnega bienala Ljubljana.

 


Grafična mapa

Grafična mapa umetnikov 33. grafičnega bienala Ljubljana

Kuratorji: Slavs and Tatars

Čeprav za pomembne bienalne razstave na splošno velja, da razstavljajočim umetnikom podelijo predvsem intelektualno in kritiško legitimnost, so mnogi zelo ugledni bienali obenem izvajali tudi manj vidno komercialno dejavnost (v Benetkah, na primer, je lahko javnost vse do leta 1968 kupovala razstavljena umetniška dela). Grafična mapa je tako del dediščine ljubljanskega bienala, ki ni le prizorišče razstavljanja, temveč tudi umetniške produkcije. Da bi se vsaj nekoliko umaknili pred razpetostjo med številne angažmaje, ki zapolnjujejo naporne urnike umetnikov, smo šest osrednjih razstavljavcev povabili na rezidenco v Ljubljano. V Mednarodnem grafičnem likovnem centru so imeli na razpolago ateljeje, tehnično opremo in material in strokovno pomoč tiskarskega mojstra. Vsak umetnik je za grafično mapo prispeval en grafični list.

Umetniki: Giorgi Xaniashvili, Martina Vacheva, Marlie Mul, Nicole Wermers, Endre Tot, Cevdet Erek


Alejandro Paz, Epikurjev vrt

Razstava nagrajenca 32. grafičnega bienala Ljubljana

7. 6.–29. 9. 2019 · Plečnikova hiša

Na razstavi nagrajenca se letos predstavlja Alejandro Paz, dobitnik velike nagrade na 32. grafičnem bienalu Ljubljana. Gvatemalski umetnik in arhitekt tokrat stopa v dialog z Epikurjevo filozofijo in Plečnikovim zasebnim vrtom, kjer je oživela njegova performativna intervencija Epikurjev vrt. Epikur je leta 306 pr. n. št. v Atenah osnoval šolo z imenom Vrt, saj je bila na enem od mestnih vrtov. Na vhodnih vratih je bilo po pričevanju med drugim zapisano, da je tu največje dobro užitek. Epikur je namreč učil, da mora srečno življenje temeljiti na doseganju užitka, tako čutnega kot intelektualnega, kar lahko dosežemo z ravnotežjem in zmernostjo. Menil je, da so duhovni užitki pomembnejši od telesnih, vendar ni sprejemal dvojnosti kot nasprotja obeh dinamik, ampak ju je presojal ob igri ravnovesja, v katerem druga drugo dopolnjujeta. Epikurjev vrt učenosti je bil v nasprotju s tradicionalno grško moralo odprt za vsakogar (tudi za ženske in sužnje) in je odseval pomen skupnosti in prijateljstva. Tudi Plečnikov vrt je bil prostor sožitja in iskanja užitka različnih ljudi, ki so verjeli, da je vrt prizorišče, kjer narava ustvarja spontano ravnovesje med fizičnim in etičnim.

 

 

Alejandro Paz je za izvedbo projekta izbral Plečnikovo hišo in vrt, da bi izrazil občudovanje njegove arhitekturne dediščine in poudaril pomen, ki ga v svojem delu tudi sam pripisuje naravi. Po njegovih besedah Plečnik v tem projektu postane tihi protagonist, ki s pomočjo svoje hiše, ateljeja in vrta ustvari idealno prizorišče začasnega sožitja. Paz je v procesu razmišljanja o svojem posegu v Plečnikovo domovanje opustil idejo o arhitekturni intervenciji in se odločil za performativni poseg, v katerem nastopa orkester, ki igra brez dirigenta, glasbeniki pa so razpršeni po celotnem vrtu in hiši.

S Pazovim preteklim umetniškim ustvarjanjem se lahko obiskovalec seznani v izboru njegovih videodel, v katerih je umetnik resignirani komentator usode gvatemalskih posameznikov v primežu korupcije, kriminala, izčrpanosti in brezizhodnosti.

Foto: Urška Boljkovac. Arhiv: MGLC.

Glasbeniki:
Maruša Alegro, Annemarie Glavič, Tobija Hrastnik, Aljaž Jazbinšek, Peter Kaizer, Žan Kopše, Kim Kozlevčar, Katarina Kralj, Gašper Livk, Ana Mezgec, Lucija Mikuž, Ana Mir, Martin Pinter, Anuša Plesničar, Ana Sešek, Kaja Sešek, Mirjam Šolar, Stefanija Udicui, Jerneja Vidmar, Kristjan Zupan, Neža Zupanc.

 

 


Projekti

Metabolični muzej-univerza

26. 7.–2. 8. 2019 · Več prizorišč

Jezik za izmenjave in dialog, oko za vizualno mišljenje, uho za zvok in tišino, koža za čutenje in temperaturo, nos za vonj in okus (ali odsotnost tega), pljuča in prepona za upočasnitev in ritem, okostje in mišice za podporo in iztezanje, želodec, črevesje, jetra, ledvice in vranica za refleksivno sintezo, ščitnica, žolčnik in trebušna slinavka za predelavo in izločanje, genitalije za trenje, stimulacijo in reprodukcijo, kri, vene in arterije za neverbalno prenašanje, živčni sistem za ergonomski refleks, možgani za sposobnost vnovičnega učenja ter vedoželjnost in srce kot kompleksno torišče, ki ga skupaj tvorijo umetniška dela.

Metabolični muzej-univerza (MM-U), ki ga v sodelovanju s snovalko koncepta Clémentine Deliss razvija skupina študentov Univerze za umetnost in oblikovanje v Karlsruheju, predstavlja začasno eksperimentalno infrastrukturo, ki bo v času 33. grafičnega bienala Ljubljana kot neke vrste benigni tumor zavzela različna prizorišča v Ljubljani. MM-U bo s preoblikovanjem ergonomskih okvirov recepcije in s premeščanjem pričakovanj, ki bo izhajalo iz preprostih gest, ki dajejo prednost spokojnosti in refleksiji, spodbujal dialog med posameznimi umetniškimi deli. Mobilna oprema, ki jo je ekipa MM-U oblikovala po estetiki mobilnih hišic, bo obiskovalcem ponujala prostor, kjer bodo lahko sedli, brali, poslušali predavanja, izmenjali
poglede ali sodelovali v kateri od vaj. Na zložljivih stolih bodo nameščeni jezična mizica, mrežnična lučka in mini projektor, s katerimi bodo lahko obiskovalci v prazen prostor med razstavljenimi predmeti projicirali podobe in informacije, kar jim bo omogočilo, da instalacijo zasipajo z lastnimi vsebinami in tako ustvarijo sebi prilagojen atlas podob.

Metabolični muzej-univerza bo vsak dan potekal na drugem bienalskem prizorišču. Namesto oddelkov univerze imamo tukaj organe, namesto programa dogodkov člani gostujoče fakultete predlagajo niz dražljajev, s katerimi bodo naslovili in na igriv način razčlenili dosedanje razstave kolektiva Slavs and Tatars. Vsak dan bomo reflektirali drug organ. Organi v tednu zajemajo Dan pljuč (performans), Dan jezika (govor in prevajanje), Dan oči (vizualno mišljenje), Dan možganov (humor in satira), Dan kože (čustva), Dan jeter (razstrupljanje) in Dan srca (zaupanje in zavezništvo). MM-U si v sodelovanju z lokalnimi in mednarodnimi umetniki, znanstveniki, zgodovinarji, neodvisnimi misleci in študenti različnih disciplin z različnimi ozadji prizadeva za krepitev demokratičnega etosa, saj z dovajanjem kisika v tkivo muzeja sproži emancipatorni proces, s tem pa ga iz kraja nadzorovane potrošnje preoblikuje v prostor sodelovanja in raziskovanja.

MM-U je odprt za vsakogar, vsak obiskovalec je morebitni študent. Vaje, s katerimi MM-U kot free-style izobraževalna infrastruktura obravnava problematiko bližine vizualnega, so pomemben prispevek k iskanju novih metafor, okolij in podob, ki lahko povečajo vidnost pomembnih vprašanj, ki vplivajo na naša življenja in skupnost.

Metabolični muzej-univerza nastaja v produkciji Oddelka za oblikovanje razstav in scenografijo Univerze za umetnost in oblikovanje v Karlsruheju v sodelovanju s 33. grafičnim bienalom Ljubljana z naslovom Vice v lisice in Mednarodnim grafičnim likovnim centrom. Projekt je skupno delo naslednjih avtorjev: Francesca Romana Audretsch, Janina Capelle, Lizzy Ellbrück, Teresa Häußler, Diane Hillebrand, Cécile Kobel, Christina Scheib pod vodstvom prof. dr. Clémentine Deliss in v sodelovanju s prof. Andreasom Müllerjem in prof. dr. Matthiasom Bruhnom. Za dodatne informacije pišite na mm-u@hfg-karlsruhe.de.