27. grafični bienale je za izhodišče in premislek vzel prelomni trenutek v zgodovini umetnosti, ko je zaradi tehničnega reproduciranja umetnine reproduktibilnost postala njena nova lastnost in bistveno spremenila koncept umetnosti. Pri tem se je skliceval na teze slavnega filozofa Walterja Benjamina in na njegove teoretske izpeljave. Reproduktibilnost umetnosti je spremenila razumevanje kopije in izvirnika. Vplivala je na nove pomene avtorstva, vlogo umetnika, tehnologa, povezavo med tehnologijo in umetnostjo in podobno. Reproduktibilnost je omogočila množičnost, večjo dostopnost in sočasno obstajanje umetnine v različnih situacijah in družbenopolitičnih okoljih. Umetniki so jo sprejeli kot odliko, ki jim omogoča novo izrazno in vsebinsko pestrost. Razstave reproduktibilne umetnosti, ki so bile spremljevalni del osrednje razstave 27. grafičnega bienala, so predstavile različne zvrsti, od tradicionalne grafike do tiskane umetnosti, videa, fotografije, računalniške in spletne umetnosti.
Osrednja razstava Razvezane oči nemira je predstavila ustvarjalke in ustvarjalce različnih generacij in slogovnih opredelitev, ki so s svojim delom zaznamovali umetnost in družbo zadnjih let in desetletij (tako v Sloveniji kot mednarodno). Naslov govori o ključnem trenutku ustvarjanja, ko zamisel dobi vidno obliko; ustvarjalni nemir v glavi umetnika se razveže, iztrga iz »kaosa« in postane vidna umetnina.
