Grafični bienale Ljubljana

Grafični bienale Ljubljana je eden najstarejših na svetu; ustanovljen je bil leta 1955. S svojim delovanjem je Ljubljano in slovensko likovno umetnost postavil v svetovni kontekst ter vplival na pojav številnih podobnih dogodkov po vsem svetu ter vzpostavil dejavno mrežo za izmenjavo izkušenj na področju grafične umetnosti.

Mednarodni prostor je bienalu priznal status visokokakovostne prireditve, slovenska umetnost pa se je zaradi njega uveljavila tudi v tujini, kjer je v svetovnih muzejih zastopana predvsem z grafikami. Vse od ustanovitve krepi kakovost slovenskega ustvarjanja. Z rednim predstavljanjem del umetnikov iz drugih kulturnih in umetnostnih okolij je zaznamoval tudi domače dogajanje. Obenem je odigral pomembno vlogo pri nastanku Ljubljanske grafične šole in del, ki se umeščajo med vrhunce klasične grafične produkcije. Bienale je nastal v obdobju, ko sta se način grafičnega ustvarjanja in njegova reprodukcijska tehnika odlično uglasila s stanjem v umetnosti in družbi na splošno. To je bil namreč čas, ko se je v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike že uveljavil pop art. Kajti povojni kapitalizem, potrošniška družba in negotova delitev na tako imenovano visoko in nizko kulturo so močno vplivali na produkcijo umetnosti. V tej klimi je bienale hitro prešel med svetovno priznane likovne prireditve in vzpodbudil nastanek podobnih prireditev po vsem svetu. Po njegovem vzoru so bili zasnovani bienali v Tokiu (Japonska, 1957), Grentchenu (Nemčija, 1958), Krakovu (Poljska, 1966), Firencah (Italija, 1968), Bradfordu (Anglija, 1970) in Fredrikstadu (Norveška, 1972), prav tako številni nacionalni bienali v nekdanji Jugoslaviji (Zagreb, Bitola in Beograd) in drugje (Talin, Riga, Kairo, Bukarešta in Sofija).

Od konca sedemdesetih do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja so se umetnostni tokovi spremenili; v ospredje je znova stopila tako imenovana individualna roka umetnika, ki je grafiko kot masovno produkcijsko tehniko potisnila v ozadje, s tem pa so prireditve grafičnega bienala v Ljubljani doživele krizno obdobje. V devetdesetih letih se je ponovno uveljavil pogled na umetnost, ki je naklonjen grafiki, v središču zanimanja so bili atributi postindustrijske družbe, ekološka ozaveščenost, politična korektnost različnih idej in komunikativnost umetnosti. To je znova obudilo pomen mednarodnega grafičnega bienala.V šestdesetih letih delovanja je bienale predstavil grafiko v dveh med seboj razhajajočih se umetnostnih paradigmah ‒  med letoma 1955 in 1999 je bil nosilec moderne, po letu 2001 pa postmedijske paradigme.

24. mednarodni grafični bienale je leta 2001 uvedel prehod v postmedijsko umetnostno paradigmo, saj je začel proces revitalizacije, preverjanja strukture, organiziranosti, odnosa do domačih in mednarodnih javnosti, kuratorstva in medija samega. Samorefleksija in izpraševanje lastne vloge sta postala njegov neodtujljivi del, čemur sta sledili vselej nova vsebina in podoba ljubljanskega grafičnega bienala. Če je bil doslej sestavljen iz osrednje razstave in razstav nagrajencev, ga odtlej poleg omenjenega sestavlja več različnih kuratorskih razstav. Popolnoma je izločil tradicionalni sistem javnega povabila ter razširil polje grafičnega z novimi reprodukcijskimi tehnikami in širitvijo razstavnih prostorov v urbani prostor, medije javnega obveščanja in na reklamne panoje. Kot producent razstave je prvič postal tudi producent umetniških projektov.

Leta 2003 je bil 25. mednarodni grafični bienale zasnovan kot kompleksni sklop, sestavljen iz razstave sodobnih grafičnih del, dokumentarne razstave o zgodovini mednarodnih grafičnih bienalov od leta 1955 do danes in simpozija na temo odnosa med založnikom in likovnim ustvarjalcem. Razstavljena so bila dela, kot so avtorske knjige, časopisi in revije, fotokopije, avtorski plakati, časopisne intervencije, časopisni projekti in grafični listi, ki jih povezuje to, da dokumentirajo zamisli umetnikov o uresničenih ali neuresničenih preteklih in prihodnjih projektih. Bienale je leta 2005 prvič pospremil naslov, in sicer 26. grafični bienale Sunek. Zasnovan je bil kot presečišče med zgodovino bienala in razmislekom o njegovi prihodnosti ter ponudil sedemnajst kompleksnih in različnih razstav pod eno streho, vsaka je bila svojevrsten odgovor na vprašanje, kaj je grafika danes. Osrednja galerijska razstava 27. grafičnega bienala se je imenovala Razvezane oči nemira. Z deli izbranih umetnikov je prikazovala različne ustvarjalne svetove, ki sobivajo in oblikujejo različne kontekste, v katerih živi in se predstavlja umetnost. Bienale je posebno pozornost posvetil razstavnim prostorom; občinstva ni nagovarjal zgolj v galerijah, temveč tudi v javnem in medijskem prostoru, v bienalskem katalogu in celo v zasebnih stanovanjih. Sledil je 28. grafični bienale Matrica: nestabilna realnost (2009), ki se je z osrednjo razstavo odzval na aktualne probleme, ki jih je umetnosti in družbi nazorno predočila kultna filmska trilogija Matrica. Razstava je poskušala odgovoriti na mnoga vprašanja, med drugim se je spraševala o tem, ali medij ostane enak, tudi ko v svoj jezik vključi nove tehnologije, in kakšna je družbena moč tistih, ki imajo matrico. Predstavljen je bil izbor del več kot osemdesetih mednarodno uveljavljenih in uveljavljajočih se ustvarjalcev, od tradicionalnega in sodobnega tiska do knjig umetnikov in javnih, medijskih in računalniških intervencij. Umetniški dogodek je bil nato leta 2011 osrednja tema 29. grafičnega bienala Dogodek. Na razstavi so bili predstavljeni izbrani umetniški dogodki iz štirih različnih, za sodobno umetnost značilnih tematskih sklopov: velikodušnost, nasilje, praznina ter iskanje svetega in ritualnega. 30. grafični bienale Prekinitev (2013) se je vrnil k premisleku o naravi grafičnih procesov, ki temeljijo na reproduktibilnosti, in govoril o tem, kako se sodobni umetniki odzivajo na komunikacijska orodja in procese. Sledil mu je 31. grafični bienale Nad tabo/ti (2015), ki je raziskoval družbenopolitične posebnosti, ki jih povezujemo z grafičnimi umetnostmi, zlasti v razmerju do reprodukcije, publicitete in skupnosti. 32. grafični bienale Kriterij rojstva (2017) se je odrekel okviru tematske razstave in središčni vlogi kuratorja. Njegovo izhodišče je bil preprost mehanizem: prejemniki velike nagrade z zadnjih petih bienalov so bili povabljeni, naj predlagajo po enega umetnika, ki bo sodeloval na tokratnem dogodku; ti so bili nato povabljeni, naj imenujejo naslednjih pet sodelujočih. Proces je obsegal še pet krogov in na koncu bienale oskrbel z imeni najmanj tridesetih umetnikov. Slednji so z vabilom prejeli tudi pesem Jureta Detele Kriterij rojstva, ki naj bi v njih spodbudila nek odziv. Izhodiščna točka 32. bienala je bila tako transgresivni moment, ki meri na radikalno preoblikovanje – ne le vsebine dogodka, temveč tudi njegove strukture. Bienale je tako pokazal, kako se je mogoče izogniti uveljavljenim načinom ustvarjanja razstav oziroma kako drugače pristopiti k umetnosti.

Vsakokratni grafični bienale v Ljubljani spremljajo številni dogodki in pester program za vse generacije in strukture obiskovalcev (vodstva, delavnice, znanstveni simpoziji, predavanja, umetniški dogodki itd.).